Vidno znamenje Boga je oblak, ki je spremljal pot ljudstva po puščavi. Božjo navzočnost so imenovali tudi slava, to je razodetje Božje lepote, moči in svetosti. Oblak Božje milosti se je spustil na Marijo, da je postala Božja Mati. Tudi danes je veliko znamenj Božje navzočnosti, po kateri Bog vabi k sebi. Gospod, hvala, ker si ti novi oblak, učlovečena slava Boga na svetu. ...
Evangelij ...
Jezusov učenec ne pripada neki šoli ali nauku, ampak živi v odnosu z Jezusom in sprejema njegov ...
…
Berilo
Vidno znamenje Boga je oblak, ki je spremljal pot ljudstva po puščavi. Božjo navzočnost so imenovali tudi slava, to je razodetje Božje lepote, moči in svetosti. Oblak Božje milosti se je spustil na Marijo, da je postala Božja Mati. Tudi danes je veliko znamenj Božje navzočnosti, po kateri Bog vabi k sebi. Gospod, hvala, ker si ti novi oblak, učlovečena slava Boga na svetu.
Evangelij
Jezusov učenec ne pripada neki šoli ali nauku, ampak živi v odnosu z Jezusom in sprejema njegov nauk. Iz tega raste njegova modrost, v kateri kakor hišni gospodar povezuje staro in novo. Trudil se bom poglobiti v Jezusovo besedo in jo živeti v stvarnem okolju. Gospod, pomagaj mi razumeti, da bom mogel tvojo besedo tem bolj govoriti drugim, čim bolj jo bom uresničeval.
Berilo iz 2. Mojzesove knjige (2 Mz 40,16-21.34-38)
Mojzes je izvršil vse, kakor mu je Gospod zapovedal. Prvi dan prvega meseca v drugem letu je bilo prebivališče postavljeno. Mojzes je postavil prebivališče: zasadil je podstave, postavil deske, vtaknil zapahe in postavil stebre. Čez prebivališče je razpel šotorsko pregrinjalo, kakor je Gospod zapovedal. Vzel je table postave in jih položil v skrinjo; vtaknil je drogova ob skrinjo in vrh nje položil spravni pokrov. Prinesel je skrinjo v prebivališče, obesil zastirajoče zagrinjalo in zastrl skrinjo postave, kakor je Gospod zapovedal.
Tedaj je oblak pokril shodni šotor in Gospodovo veličastvo je napolnilo prebivališče. Mojzes ni mogel iti v shodni šotor; kajti oblak se je razprostiral na njem in Gospodovo veličastvo je napolnjevalo prebivališče.
Kadar koli se je na vsem potovanju vzdignil oblak iznad prebivališča, so Izraelovi sinovi odrinili na pot. Če pa se oblak ni vzdignil, niso odrinili do dneva, ko se je vzdignil. Kajti Gospodov oblak je bil podnevi na prebivališču, ponoči pa je bil v oblaku ogenj pred očmi vse Izraelove hiše, dokler so bili na potovanju.
Psalm 84
Odpev: »Kako ljuba so tvoja bivališča!«
Ps 84,3.4.5-6.8.11
Moja duša hrepeni,
medleč koprni po Gospodovih dvorih.
Moje srce in moje telo
vriskata k živemu Bogu.
Odpev: »Kako ljuba so tvoja bivališča!«
Celo vrabec si najde dom
in lastovka gnezdo za svoje mladiče:
pri tvojih oltarjih, Gospod,
moj kralj in moj Bog.
Odpev: »Kako ljuba so tvoja bivališča!«
Blagor njim, ki prebivajo v tvoji hiši,
vedno te hvalijo, Gospod!
Blagor človeku, ki ima v tebi pomoč,
hodi na moči vedno krepkejši.
Odpev: »Kako ljuba so tvoja bivališča!«
Boljši je v tvojih dvorih en dan
ko tisoč drugih;
rajši stojim na pragu v hiši svojega Boga,
kakor da bi prebival v šotorih grešnikov.
Odpev: »Kako ljuba so tvoja bivališča!«
Evangelij
Aleluja
Aleluja. Kristusova beseda naj v obilju prebiva med vami; zahvaljujte se Bogu in Očetu po Kristusu. Aleluja.
Šele ob koncu sveta bo ločitev dobrih in slabih
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 13,47-53)
Tisti čas je rekel Jezus množicam: »Dalje je podobno nebeško kraljestvo mreži, ki so jo vrgli v morje in je zajela ribe vsake vrste; ko se je napolnila, so jo potegnili na breg in so sedli ter odbrali dobre v posodo, slabe pa pometali proč.
Tako bo ob koncu sveta: Angeli bodo šli in ločili hudobne izmed pravičnih in jih bodo vrgli v ognjeno peč; tam bo jok in škripanje z zobmi.
Ste razumeli vse to?« Odgovorijo mu: »Smo.« Nato jim je rekel: »Zato je vsak pismouk, ki je poučen o nebeškem kraljestvu, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.« Ko je Jezus končal te prilike, je odšel od tam.
Sv. Alfonz Ligvorij (leto I), četrtek pred prvim petkom, obvezni god
Dragi bratje in sestre! Danes bi vam rad predstavil svetega cerkvenega učitelja, ki mu veliko dolgujemo, ker je bil slaven moralni teolog in učitelj duhovnega življenja za vse, zlasti za preproste ljudi. Je avtor besedila in glasbe ene najbolj priljubljenih italijanskih božičnih pesmi Tu scendi dalle stelle. ...
V službi revnih Alfonz Marija Ligvorij, ki je pripadal plemeniti in bogati neapeljski družini, se je rodil leta 1696. Intelektualno izredno nadarjen je že pri šestnajstih letih dosegel doktorat iz civilnega in kanonskega ...
Dragi bratje in sestre! Danes bi vam rad predstavil svetega cerkvenega učitelja, ki mu veliko dolgujemo, ker je bil slaven moralni teolog in učitelj duhovnega življenja za vse, zlasti za preproste ljudi. Je avtor besedila in glasbe ene najbolj priljubljenih italijanskih božičnih pesmi Tu scendi dalle stelle.
V službi revnih Alfonz Marija Ligvorij, ki je pripadal plemeniti in bogati neapeljski družini, se je rodil leta 1696. Intelektualno izredno nadarjen je že pri šestnajstih letih dosegel doktorat iz civilnega in kanonskega prava.
Bil je najslavnejši odvetnik na neapeljskem sodišču: osem let je zmagoval na vseh pravdah, ki jih je branil. In vendar ga je v duši žejalo po Bogu in je hrepenel po popolnosti. Gospod ga je tako vodil, da je doumel, kako ga kliče drugam. Dejansko je leta 1723, ogorčen zaradi podkupljivosti in krivičnosti, ki sta kvarili sodne dvore, zapustil svoj poklic – in z njim bogastvo in uspeh – ter se odločil, da postane duhovnik, in to kljub očetovemu nasprotovanju. Imel je odlične učitelje, ki so ga uvedli v študij Svetega pisma, zgodovine Cerkve in mistike. Pridobil si je obsežno teološko izobrazbo, ki jo je dobro izkoristil, ko je po nekaj letih začel pisateljevati. V duhovnika je bil posvečen leta 1726 in se povezal pri opravljanju svoje službe s škofijsko družbo apostolskih misijonov. Alfonz je začel z evangelizacijo in katehezo med najnižjimi sloji neapeljske družbe, med katerimi je rad pridigal in učil temeljne resnice vere. Nemalo teh revnih in skromnih ljudi, na katere se je obračal, je bilo pogosto predanih grehotam in jim tudi kriminalna dejanja niso bila tuja. Potrpežljivo jih je učil moliti in jih spodbujal k poboljšanju življenja. Alfonz je dosegel odlične rezultate: v najbolj bednih mestnih četrtih so se množile skupine ljudi, ki so se ob večerih zbirali po zasebnih hišah ali trgovinicah, da bi molili in premišljevali božjo besedo pod vodstvom katehistov, ki so jih vzgojili Alfonz in drugi duhovniki, ki so redno obiskovali te skupine vernikov. Ko so se na željo neapeljskega nadškofa ta srečanja preselila v mestne kapele, so dobila ime »večerne kapele«. Bile so resnični in pravi vir moralnega poučevanja, družbenega ozdravljanja, vzajemne pomoči med ubogimi; kraje, dvoboji, prostitucija so slednjič skoraj izginili.
Čeprav je bilo družbeno in versko okolje Alfonzove dobe precej drugačno od našega, so videti »večerne kapele« model misijonskega delovanja, pri katerem se lahko še danes navdihujemo za »novo evangelizacijo«, zlasti med najbolj ubogimi, in za izgradnjo bolj pravičnega, bratskega in solidarnega človeškega sožitja. Duhovnikom je zaupana naloga duhovnega služenja, dobro izobraženi laiki pa so lahko učinkoviti krščanski animatorji, pristen evangeljski kvas družbe.
Zavetnik spovednikov Potem ko je mislil oditi evangelizirat poganske narode, je Alfonz pri 35 letih vstopil v stik s kmeti in pastirji notranjih dežel Neapeljskega kraljestva. Pretreslo ga je njihovo versko neznanje in prepuščenost samim sebi, zato se je odločil zapustiti prestolnico in se posvetiti tem ljudem, ki so bili ubogi duhovno in gmotno. Leta 1732 je ustanovil redovno družbo presvetega Odrešenika, ki jo je postavil pod varstvo škofa Tommasa Falcoia, in zatem postal njen predstojnik. Ti redovniki, ki jih je vodil Alfonz, so bili pravi potujoči misijonarji, ki so dosegli celo najbolj oddaljene vasi in spodbujali k spreobrnjenju in vztrajanju v krščanskem življenju, zlasti s pomočjo molitve. Še danes redemptoristi, posejani po vseh deželah sveta, z novimi oblikami apostolata nadaljujejo to evangelizacijsko poslanstvo. S hvaležnostjo mislim nanje in jih spodbujam, naj bodo vedno zvesti zgledu svojega svetega ustanovitelja.
Alfonza so cenili zaradi dobrote in pastoralne gorečnosti, zato je bil leta 1762 imenovan za škofa v mestu Sant’Agata dei Goti. To službo je s dovoljenjem papeža Pija VI. zaradi bolezni odložil leta 1775.
Ko je isti papež leta 1787 zvedel za njegovo smrt po mnogih bolečinah, je vzkliknil: »To je bil svetnik!« In ni se motil. Alfonz je bil leta 1839 razglašen za svetnika in 1871 za cerkvenega učitelja. Ta naziv mu pripada iz več razlogov. Predvsem zato, ker je podal bogat pouk v moralni teologiji, ki ustrezno izraža katoliški nauk, tako da ga je papež Pij XII. razglasil za »zavetnika vseh spovednikov in moralistov«. V njegovem času se je širila zelo stroga razlaga moralnega življenja tudi zaradi janzenistične miselnosti, ki je podpihovala strah in predstavljala božje obličje kot strogo in nepopustljivo, daleč od tistega, kot nam ga je razodel Jezus, namesto da bi gojila zaupanje in upanje v božje usmiljenje. Sv. Alfonz podaja zlasti v svojem glavnem delu z naslovom Moralna teologija uravnoteženo in prepričljivo sintezo med zahtevami božje postave, ki je zapisana v naša srca in jo je Kristus v polnosti razodel, Cerkev pa jo z oblastjo razlaga, in med dinamiko človekove vesti in svobode, ki prav s tem, ko pristaneta na resnico in dobro, omogočita dozorevanje in udejanjenje človeške osebe. Dušnim pastirjem in spovednikom je Alfonz priporočal, naj bodo zvesti katoliškemu moralnemu nauku in si obenem privzamejo ljubečo, prijazno in razumevajočo držo, da se bodo spovedanci lahko čutili spremljane, podprte in opogumljene na svoji poti vere in krščanskega življenja. Sv. Alfonz se ni nikoli naveličal ponavljati, da so duhovniki vidno znamenje neskončnega božjega usmiljenja, ki odpušča in razsvetljuje duha in srce grešnika, da bi se spreobrnil in spremenil življenje. V naši dobi, ko jasno vidimo znamenja, da se moralna vest izgublja in – treba je priznati – primanjkuje spoštovanja do zakramenta spovedi, je pouk sv. Alfonza še vedno zelo aktualen.
Naše zveličanje je v molitvi Ob teoloških delih je sv. Alfonz napisal še mnogo drugih, namenjenih verski izobrazbi ljudstva. Slog je preprost in prijeten. Dela sv. Alfonza so brali in prevajali v razne jezike; tako so prispevala k oblikovanju ljudske duhovnosti zadnjih dveh stoletij. Nekatera od njih še danes prebiramo z veliko koristjo, kot na primer Večni izreki, Marijine slave, Kako ljubiti Jezusa Kristusa – to, zadnje delo, predstavlja sintezo njegove misli in je njegova mojstrovina. Zelo poudarja potrebnost molitve, ki omogoča, da se odpremo božji milosti, da bi vsak dan izpolnjevali božjo voljo in dosegli lastno posvečenje. O molitvi je napisal: »Bog nikogar ne prikrajša za milost molitve, s katero dosežemo pomoč, da premagamo sleherno poželenje in vsako skušnjavo. Pravim, ponavljam in bom še ponavljal, dokler bom živ, da je vse naše zveličanje v molitvi.« Od tod njegov slavni aksiom: »Kdor moli, se reši« (Del gran mezzo della preghiera e opuscoli affini. Opere ascetiche II, Roma 1962, str. 171). S tem v zvezi mi prihaja na misel spodbuda mojega predhodnika, častitljivega božjega služabnika Janeza Pavla II.: »Naše krščanske skupnosti morajo postati 'šole molitve' … Potrebno je torej, da postane vzgoja k molitvi značilnost vsakega pastoralnega načrtovanja« (Ap. pismo Na pragu novega tisočletja, št. 33–34).
Med oblikami molitve, ki jih sv. Alfonz goreče priporoča, izstopa obisk Najsvetejšega ali, kot bi rekli danes, adoracija pred evharistijo, kratka ali daljša, osebna ali skupnostna. »Zagotovo je med vsemi pobožnostmi ta, ko počastimo Jezusa v Najsvetejšem, prva za zakramenti samimi, najdražja Bogu in najbolj koristna za nas … O, kako je to lepo, ko stojimo pred oltarjem z vero … in mu prinesemo svoje potrebe, kot naredi prijatelj drugemu prijatelju, ki mu povsem zaupa!« (Visite al SS. Sacramento ed a Maria SS. per ciascun giorno del mese. Uvod). Alfonzijanska duhovnost je v najboljšem pomenu besede kristološka, osredinjena na Kristusa in njegov evangelij. Premišljevanje skrivnosti učlovečenja in Gospodovega trpljenja je pogosto predmet njegovega pridiganja. V teh dogodkih se odrešenje »obilno« nudi vsem ljudem. Prav zato, ker je alfonzijanska pobožnost kristološka, je tudi izvrstno marijanska. Zelo je častil Marijo in orisal njeno vlogo v zgodovini zveličanja: je pridružena v odrešenju in srednica milosti, mati, zagovornica in kraljica. Poleg tega sv. Alfonz trdi, da nam bo pobožnost do Marije v veliko tolažbo ob smrtni uri. Prepričan je bil, da premišljevanje o tem, kar nas čaka v večnosti, o našem klicu, da bi bili za vedno deležni božje blaženosti, kakor tudi o tragični možnosti pogube, prispeva k vedrini in zavzetosti v življenju in k takemu soočenju s smrtjo, da ob tem vedno ohranimo polno zaupanje v božjo dobroto.
Sv. Alfonz Marija Ligvorij je zgled gorečega pastirja, ki je osvojil duše, ko je oznanjal evangelij in delil zakramente, ob tem pa je bilo njegovo delovanje zaznamovano z ljubečo dobroto, ki se je rojevala iz globokega odnosa z Bogom, ki je neskončna dobrota. Imel je res optimističen pogled na sposobnosti za dobro, ki jih Gospod daje vsakemu človeku. Za pomembne je imel vzgibe in čutenja srca in tudi duha, ki vodijo k ljubezni do Boga in bližnjega.
Za sklep bi rad omenil, da naš svetnik, podobno kot sv. Frančišek Saleški – o katerem sem govoril pred nekaj tedni – nenehno poudarja, da je svetost dostopna vsakemu kristjanu: »Redovniku redovniška, svetnemu človeku svetna, duhovniku duhovniška, poročenemu zakonska, trgovcu trgovska, vojaku vojaška in tako za vsak drug stan!« (Pratica di amare Gesù Cristo. Opere ascetiche I, Roma 1933, str. 79). Zahvalimo se Gospodu, ki s svojo Previdnostjo prebuja svetnike in učitelje v raznih krajih in časih, ki pa govorijo isti jezik, da nas vabijo k rasti v veri in h krščanskemu življenju v ljubezni in veselju, ko opravljamo preprosta vsakdanja dela in hodimo po poti svetosti proti Bogu in proti pravemu veselju. Hvala.
Berilo iz pisma apostola Pavla Rimljanom (Rim 8,1-4)
1 Zatorej ni zdaj nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu:
2 zakaj postava Duha, ki oživlja v Kristusu Jezusu, me je oprostila postave greha in smrti.
3 Kar je bilo namreč postavi nemogoče, ker je bila zaradi mesa slabotna, je (storil) Bog: poslal je svojega Sina v podobi grešnega mesa in zaradi greha in je obsodil greh na mesu,
4 da bi se to, kar zahteva postava, spolnilo v nas, kateri ne živimo po mesu, ampak po duhu.
Psalm 8
Odpev: »Gospodove milosti bom na veke opeval.«
Ps 8,2-5.21-22.25.27
2 Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!
Povzdignil si svoje veličastvo nad nebesa!
3 Iz ust otrok in dojencev si si napravil hvalo nakljub svojim nasprotnikom,
da uženeš sovražnika in nasprotovalca.
4 Kadar gledam tvoje nebo, delo tvojih prstov,
mesec in zvezde, ki si jih naredil:
5 kaj je človek, da se ga spominjaš,
ali sin človekov, da skrbiš zanj?
Evangelij
Jn 15,15
Aleluja
Aleluja. Vas sem imenoval prijatelje, govori Gospod, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Aleluja.
Apostoli so Jezusovi prijatelji
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 15,9-17)
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostaníte v moji ljubezni! Če boste izpolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem tudi jaz izpolnil zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. To je moja zapoved, da se ljúbite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvôlil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljúbite med seboj!«
Svetnik za vsak dan
Luč Besede rodi življenje
Misli Benedikta XVI.