Berilo

Davidova predsmrtna naročila Salomonu

Berilo iz 1. knjige kraljev (1 Kr 2,1-4.10-12)

Ko so se približali dnevi, da David umrje, je naročil sinu Salomonu: »Nastopam pot vse zemlje; okrepi se in bodi mož! Drži se postave Gospoda, svojega Boga, hodi po njegovih potih in spolnjuj njegove zakone, zapovedi, predpise in naredbe, kakor je pisano v Mojzesovi postavi, da boš imel srečo pri vsem, kar boš delal in česar se boš lotil! Potem bo Gospod spolnil svojo obljubo, ki mi jo je dal: ›Če bodo tvoji sinovi pazili na svojo pot in zvesto hodili pred menoj z vsem srcem in vso dušo, bo vedno kateri tvojih potomcev na Izraelovem prestolu.‹ David je potem legel k svojim očetom in bil pokopan v Davidovem mestu. Štirideset let je kraljeval David nad Izraelom: v Hebronu je kraljeval sedem let in v Jeruzalemu triintrideset let. Salomon je torej zasedel prestol svojega očeta Davida in njegovo kraljestvo se je zelo utrdilo.

Spev z odpevom

1 Krn 29,10-12

Evangelij

Jezus je začel pošiljati apostole

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 6,7-13)

Tisti čas je Jezus poklical dvanajstere ter jih začel pošiljati po dva in dva in jim je dal oblast nad hudimi duhovi. Naročil jim je, naj ne jemljejo na pot nič drugega kakor le palico, ne kruha ne torbe ne denarja v pasu; ampak naj imajo sandale na nogah in naj ne oblačijo po dveh oblek. In govoril jim je: »Koder koli stopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odidete od ondod. In če vas kak kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in otresite prah s svojih nog v pričevanje zoper nje.« In šli so ter oznanjali pokoro; tudi mnogo hudih duhov so izgnali in mnogo bolnikov so z oljem mazilili ter jih ozdravili.

Berilo

Vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka

Berilo iz pisma Hebrejcem (Heb 12,1-4)

Bratje, tudi mi, ki imamo toliko prič okoli sebe, odložimo vso težo in zapeljivi greh, vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka, in glejmo na voditelja in dopolnitelja vere, na Jezusa. Ta je namesto veselja, ki ga je čakalo, s preziranjem sramote pretrpel križ in sedel na desnico Božjega prestola. Pomislite vendar nanj, ki je od grešnikov prenesel toliko nasprotovanja zoper sebe, da ne omagate, utrujeni v svojih srcih. Niste se še do krvi ustavljali v boju zoper greh.

Psalm 22

Ps 22,26-28.30.32

Evangelij

Jezus pokliče deklico nazaj v življenje

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 5,21-43)

Ko se je Jezus v čolnu prepeljal spet na drugo stran, se je zbrala okoli njega velika množica in je ostal kraj morja. Tedaj pride eden izmed načelnikov shodnice, po imenu Jair; ko ga ugleda, mu pade k nogam in ga zelo prosi: »Moja hčerka umira; pridi in položi roko nanjo, da ozdravi in bo živela.« In Jezus je odšel z njim. Spremljalo ga je pa mnogo ljudi in so ga stiskali.

Neka žena, ki je že dvanajst let imela krvotok in je veliko pretrpela od mnogih zdravnikov ter potrošila vse svoje imetje, pa ji ni nič pomagalo, ampak se ji je še poslabšalo, je slišala o Jezusu, se mu v gneči od zadaj približala in se dotaknila njegove obleke. Mislila je namreč: »Ako se dotaknem tudi le njegove obleke, bom ozdravela.« In pri priči ji je usahnil vir krvi in je začutila, da je bolezen ozdravljena. Jezus je sam pri sebi spoznal, da je šla moč iz njega, se obrnil k množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Učenci so mu rekli: »Vidiš množico, ki te stiska od vseh strani, pa praviš: Kdo se me je dotaknil?« In oziral se je okoli sebe, da bi ugledal njo, ki je to storila. Žena, ki se je zavedala, kaj se je zgodilo, pa je preplašena in drhteč pristopila in se vrgla predenj ter mu povedala vso resnico. On ji je rekel: »Hči, ozdravila te je tvoja vera. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje bolezni.«

Še je govoril, ko pridejo od načelnika shodnice in pravijo: »Tvoja hči je umrla; kaj še nadleguješ Učenika?« Ko Jezus sliši to sporočilo, reče načelniku: »Ne boj se, samo veruj!« In ni pustil nikogar, da bi šel z njim, razen Petra, Jakoba in Jakobovega brata Janeza. Pridejo do načelnikove hiše in opazi hrup in jok in žalno vpitje. Vstopi in jim pravi: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovati so se mu.

On pa vse odslovi, vzame s seboj očeta in mater deklice in te, ki so bili z njim, in gre tja, kjer je deklica ležala. Prime deklico za roko in ji ukaže: »Talita kum« – kar pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!« In deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Obšla jih je silna groza. Ostro jim je zabičal, naj tega nihče ne zve; in velel je, naj ji dajo jesti.